Intervju: Tomislav Kuljiš
O psihoterapiji, osebnem razvoju in vplivu globoko zakoreninjenih emocionalnih ran iz našega otroštva, ki bistveno vplivajo na kasnejše odnose v našem življenju, smo se pogovarjali z gospodom Tomislavom Kuljišem, ustanoviteljem Integralne telesne psihoterapije in IPD centra international, ki delujeta tudi v Ljubljani. Kot terapevt in avtor programov, zasnovanih na podlagi spoznanj s področja interpersonalne nevrobiologije, klinične in razvojne psihologije kot tudi telesnih psihoterapij, je pomagal že prenekaterim začutiti sebe, razrešiti boleče zgodnje izkušnje in tako postati boljši človek, partner in starš.
Kaj sploh je psihoterapija in kaj telesna psihoterapija?
Psihoterapije so se začele s freudovsko psihoanalizo, sčasoma so se vse bolj razvijale, danes pa imamo preko 700 različnih psihoterapevtskih smeri. Prvotna zamisel je bila, da se psihoterapija ukvarja s psihopatologijami, s težkimi človeškimi težavami, in to velja še danes. Vendar pa se je v zadnjih 10 letih znanje iz psihoterapije vse bolj začelo uporabljati za to, čemur danes pravimo osebni razvoj ali delo na sebi. Gre za veliko spremembo, pri katerim zelo pogosto psihologi ali psihiatri niso dovolj ozaveščeni, da se danes psihoterapija glede na število terapij veliko bolj pogosto uporablja pri psihično zdravih ljudeh kot pri bolnih. To je novost, ki se v družbi ni ozavestila in zaradi tega se tudi danes nekako bojimo iti na psihoterapijo, ker še vedno obstaja stigma, da je to samo za psihično bolne ljudi.
Psihoterapije so med seboj izjemno različne in zelo pogosto protislovne. Problem v družbi je, da se premalo ve o tem, kaj psihoterapija sploh počne. Glavni način razdelitve psihoterapij je na »one person therapy« in »two person therapy«. Prve niso odnosne, saj terapevt klienta analizira in nekaj »naredi na klientu«. V to kategorijo sodijo tudi mnoge telesne terapije. Druga kategorija terapij pa je osredotočena na klienta in odnos s klientom, zato jih imenujemo odnosne terapije. Integralna telesna psihoterapija (ITP) je vrsta telesne psihoterapije, vendar je hkrati vsaj toliko ali še bolj odnosna psihoterapija. Ena od znanosti, ki stoji za izrazom Integralna telesna psihoterapija, je interpersonalna nevrobiologija, ki preučuje, kako nekaj medosebnega spremeni našo nevrobiologijo, z drugimi besedami naše telo. Telesne psihoterapije lahko nadaljnje razdelimo na prvotne telesne terapije, ki so se ukvarjale z mehanizmi zatiranja čustev, pri katerih telo sodeluje z namenom preprečevanja preboja in pretoka čustev skozi organizem, in z intervencijami na telesu, s čimer je bil olajšan pretok čustev. Sodobnejše telesne psihoterapije se bolj ukvarjajo z nevrofiziologijo organizma, z živčnim sistemom. ITP zajema tako prvo kot drugo znanje in je hkrati odnosna psihoterapija, zato jo imenujemo integralna, saj skušamo čim bolj celovito gledati na človeški sistem, tako na psiho kot na organizem, saj sta neločljiva – telo in um kot ena entiteta. Če uporabim analogijo: terapevti ITP-ja človeka razumejo v več plasteh in vidijo globlje dimenzije v njem, kot jih vidimo z rentgenskim slikanjem; človeka doživljajo v smislu razumevanja njegovega celotnega organizma in iščejo, kje se je ta zataknil v svojem delovanju v obdobju zgodnjega razvoja skozi določena doživetja, ki mu danes povzročajo na primer tesnobo ali pretirano dinamiko, zaradi česar se ne more sprostiti, umiriti ter počutiti varnega in sproščenega. Naša posebnost je, da gledamo celotno sliko in jo poskušamo povezati z izkušnjami iz zgodnjega obdobja, ki so pripeljale do tega, da je človek danes v takšnem stanju. ITP se ne ukvarja s problemom na ravni, kjer se ta manifestira, ampak gre do vira, od koder izvira impulz za to težavo. To pomeni, da moramo iti v telo, v organizem, v globoko nezavedno.
Kdaj in zakaj ste začeli raziskovati področje Integralne telesne psihoterapije?
Pred kakšnimi dvajsetimi ali več leti se mi je nekako zgodila življenjska faza, ko sem se ne glede na uspehe na vseh življenjskih področjih začel zavedati pomanjkanja višjega smisla v vsem, kar sem takrat počel. Nenadoma, nepričakovano, sem začel pogrešati, da ima to, kar počnem v življenju, nek višji ali globlji pomen. Vodenje podjetja, služenje denarja je zame kar naenkrat postalo boleče neizpolnjujoče in sploh nisem vedel, kaj se dogaja z menoj. Bil sem v večletnem iskanju nekega smisla, da bi moja dejanja naredila nekaj dobrega za svet. Skozi branje knjig sem raziskoval različna področja, da sem dejansko prišel do teme izobraževanja za psihoterapevte. Ko sem vstopil v ta svetu, sem dobil občutek, da je to tisto, kar iščem. Ostal sem fasciniran nad temo zgodnjega razvoja, kako neizmerno je ta pomembna, saj določa človekovo celotno življenje. O tem je bilo veliko znanega v znanosti, a tako nedopustno malo v družbi. In če bi to dvoje lahko združili, bi bil svet boljši ter marsikateri bodoči in sedanji odrasli bi imeli lažje, prijetnejše in lepše življenje. Začel sem študirati knjige, ki se ukvarjajo z otroštvom in vzgojo otrok, te pa so me razočarale, saj so vse ideje iz položaja odraslih do otrok iz vidika odraslih, kjer se kot starši ukvarjamo s spreminjanjem otrokovega vedenja na način, da se obnaša tako, kakor mi hočemo – da zaspi, ko nam ustreza, da ga lahko pustimo, ko nam ustreza itd. O tem obstajajo metode, znani avtorji, bestsellerji – neka področja iz otroške psihologije, ki pravzaprav ne postavlja vprašanja o tem, kako se otrok počuti znotraj, v sebi, in kakšne bodo dolgoročne posledice določenih posegov v otroka. Kar sem preko različnih izobraževanj za terapevte imel priložnost videti na nas, ki smo šli skozi to globoko delo, je, kakšen je človek v sebi, kako se človek v sebi počuti in kako določene zgodnje izkušnje (predvsem tiste, ki so povezane s starši) determinirajo otroka za njegovo nadaljnje življenje – koliko bolečine, žalosti, ran in disfunkcionalnosti ostane kasneje v življenju kot posledica nečesa, kar so storili starši. Vedno sem se spraševal, ali bi ti starši storili enako, če bi vedeli, da bo to imelo tako ogromne posledice za njihove otroke – ljudi, ki so danes stari 30, 40, 50, 60 let.
Motiviralo me je spoznanje, da v družbi manjka znanje o tem, kaj otrok potrebuje, kakšne so zakonitosti zgodnjega razvoja, kakšno mora biti starševstvo s stališča otroka, da se razvije v celovito osebnost, ki uresničuje svoj potencial. Sledilo je nekaj let intenzivnega študija, vendar ne toliko iz knjig, ki so namenjene otroški psihologiji ali starševstvu, ampak bolj iz knjig, ki se ukvarjajo z nevroznanostjo in notranjim svetom otrok – tistim, kar izhaja iz otrokovega zornega kota, kar on potrebuje, da se razvije, kot je genetsko predisponiran. Potreboval sem približno 5 do 6 let, da sem ustvaril program Naravno starševstvo 0-6, da sem integriral vsa ta znanja in jih pretvoril v ljudem razumljivo zgodbo ter kreiral izkustvene vaje, ki v ljudeh ustvarijo kognitivne informacije, s čimer dobijo vtis, za kaj gre. Ustanovil sem Center Naravno starševstvo, kjer je skozi program Starševstvo 0-6 v prvih letih šlo tisoče in tisoče ljudi. Rezultati so bili več kot navdušujoči glede zadovoljstva ljudi in odzivov glede povratnih informacij staršev o tem, kako njihovi otroci funkcionirajo zdaj in kako so prej ter kakšen je odnos z otrokom zdaj in kakšen je bil prej. Največkrat izvemo, da je bilo pri prvem otroku »po starem« in je bilo staršem z njim zelo težko, drugi otrok pa je »po novem« in je čisto druga zgodba. Povedo, da je tisti drugi otrok, s katerim so bili takšni starši, kot morajo biti, bolj miren, ubogljiv in kooperativen, ampak hkrati tudi bolj svoj, ima svoje poglede, ker je preprosto »več njega«. Tistega prvega otroka medtem nekako »ni v njemu« in se spremeni bodisi v upornika bodisi v sledilca.
Program Naravno starševstvo 0-6 se je razširil po vsej regiji, leta so minevala in dogajalo se je, da so starši spoznali, da je z njihovimi otroki vse v redu in da je problem, ki se pojavi pri starševstvu, njihov in ne otrokov. Starši se sprašujejo: »Zakaj me otrok tako aktivira, zakaj nimam sposobnosti za to, zakaj me vrže iz tira in znorim, ko začne kričati?« Otrok je tak in ne more biti drugačen, še vedno je nedokončan sistem, zato je glavno, da je starš zaključen sistem, dozorel, celovit in ima sposobnost, da se spoprime z otrokom kot takim. Problem je v tem, da so mnogi starši zaradi neustreznega starševstva v njihovi mladosti ostali nedokončani sistemi, ki nimajo dovolj sposobnosti za tisto, kar rabi njihov otrok. Starši, s katerimi se srečujemo, želijo še naprej delati na sebi, da bodo lahko primerni starši, torej takšni, kot jih otrok upravičeno pričakuje in potrebuje – otrok je programiran za zrelega starša. S tem v mislih sem začel razvijati program Osebni razvoj, katerega sem si zamislil kot 4-letni program. Dolga leta sem ga razvijal in dopolnjeval, v tem času pa je skozi program šlo ogromno generacij. Njegov cilj je poglobljeno delo na sebi, na svojem notranjem otroku, na svojih nedokončanih zgodbah iz zgodnjega obdobja, na svojih nezrelostih, ki so tam, ker nismo imeli pogojev iz okolice, da bi se zgodilo, kar bi se moralo, če bi obstajal ustrezen odnos od zunaj do nas. Skozi delo na sebi dejansko nadaljujemo z razvojem tam, kjer smo se v zgodnjem obdobju (1., 2., 3. letu) zataknili. Osebnostni razvoj v IPD centru imenujemo Integralni osebni razvoj, ker gremo zelo globoko v nezavedno in skušamo dokončati tiste razvojne procese, na katerih smo se nekoč zataknili ter kar nam zdaj otežuje življenje in odnose s seboj, s partnerjem, z otrokom in z drugimi.
Ta osebnostni razvoj se je razširil po regiji, vendar sem začel opažati, da ljudje želijo delati to, kar počnemo mi, želijo biti terapevti in tako se je nadaljeval program postavitve šole. Ker se ukvarjamo z integralnim osebnim razvojem, je bilo logično, da se imenujemo Integralna telesna psihoterapija. Tako se je razvila ITP šola s sedežem v Zagrebu, danes pa smo mednarodna organizacija, saj delujemo v več državah in prek spletnih programov pokrivamo ves svet. Kar me je pravzaprav motiviralo, je bilo spoznanje, da bi izobraževanja morala doseči na tisoče in tisoče ljudi, a ko sem izvajal svoje prve šole za terapevte, se nisem mogel sprijazniti z dejstvom, da jih je bilo tam le 10 ali 15. In to je bilo nekaj, kar se je moralo spremeniti – postalo mi je logično, da to, kar nosim v sebi, dam v funkcijo ustvarjanja sistema, ki bo generiral kakovostne terapevte in omogočil veliko več ljudem, da se vključijo v delo na sebi, ker to zaradi svoje specifičnosti ne more biti nekaj množičnega. Danes smo po številu udeležencev verjetno največja šola telesne terapije v Evropi, najbolj pa me veseli, da smo omogočili več sto ljudem, da se vključijo v ta program in da sedaj imamo veliko terapevtov, ki so se z nami razvijali skozi vsaj 6 do 10 let izobraževanja, da so pridobili sposobnost biti terapevt in delati z ljudmi.
Torej vedno več ljudi želi delati na svojem osebnem razvoju?
To je dobra sprememba v družbi, saj je bil to pred 20 leti, ko sem se s tem začel ukvarjali, zelo čuden pojav. Sploh ti ni bilo prijetno reči, da se s tem ukvarjaš, ker je veljalo, da si s tem priznal, da nekaj ni v redu s teboj. Danes pa je začetek dela na sebi sporočilo, da sem tako v redu, da vidim, da imam teme, ki jih lahko izboljšam pri sebi in postanem boljši človek. Pravzaprav je delo na sebi dokaz neke stopnje ozaveščenosti in zrelosti. Če nekdo redno hodi k zobozdravniku, nihče ne pomisli, da bi rekel: »Ti si problematična oseba, imaš veliko pokvarjenih zob«. Vsi mislimo, da ta človek skrbi zase, ohranja svoje zobe v dobrem stanju. Tako se zgodba spreminja tudi pri nas in iz leta v leto se povečuje zanimanje za delo na sebi. Prihajajo nove generacije, ki so veliko bolj odprte od prejšnjih.
Od kdaj delujete tudi v Ljubljani?
Kot šola v Ljubljani delujemo že 5 let. Osebno si želim in delam za to, da bi bila Ljubljana naše zelo močno središče. Vse se začne s programom Zgoden razvoj – vpliv na življenje, ki predstavlja uvod v celotno zgodbo. Traja 2 meseca in obsega približno 50 ur video predavanj ter 7 izkustvenih delavnic v ljubljanskem centru. Obstaja tudi e-verzija programa, ki poteka preko aplikacije Zoom. V teh 2 mesecih ljudje dobijo priložnost do neke mere spoznati samega sebe in korenine svojih tem – zakaj se obnašajo in funkcionirajo tako kot se. Program je zasnovan tako, da je sprejemljiv za vse, po zaključku pa se lahko odločijo, ali se želijo vpisati v 4-letni program Osebni razvoj, hkrati pa mi ocenimo, če so na intenziteto programa pripravljeni in če je to za njih ustrezen korak. Za tiste, ki si res želijo opravljati poklic psihoterapije, je na voljo še 5. in 6. leto izpopolnjevanja in izobraževanja za psihoterapevte ITP-ja. Za tiste, katere zanimajo le tematike starševtva, pa je na voljo drugačen program – Naravno starševstvo 0-6, ki poteka preko spleta in je namenjen staršem predšolskih otrok.
Kako naj človek naredi prvi korak, prvo spremembo k boljšemu življenju?
V preteklosti so bili glavni sprožilci težave, človek je začel delati na sebi, ko je življenje postalo problematično – bodisi zaradi življenjske krize, težav v partnerskih odnosih bodisi prihoda otroka. Danes je postalo normalno, da začneš delati na sebi, da vnaprej preprečiš težave. Smo kot minsko polje, v sebi nosimo neke težave in le vprašanje je, kdaj bo življenje stopilo na mino v nas in aktiviralo nekaj, kar je posledica zgodnjih bolečih izkušenj oziroma travm. To, kar delamo, je razminiranje našega sistema z osebnim razvojem – preko vaj identificiramo mine v sebi in jih rešujemo, preden se aktivirajo.
Če se vrnemo na začetek, kateri so problemi, ki se lahko pojavijo v zgodnjem otroštvu?
Težave lahko razdelimo na čustvene, psihološke in socialne. Če začnemo pri socialnih – kako funkcioniramo v odnosih (predvsem v partnerskih odnosih in odnosih z otroki), je determinirano v naših zgodnjih izkušnjah odnosov s skrbniki. Kot normalno dejstvo jemljemo, da smo sposobni biti funkcionalni, sklepati prijateljstva, vstopati v globoke odnose, razumeti druge ljudi in čutiti, da nas drugi razumejo. A v praksi je to za ljudi zelo zahtevno. To ni nekaj, kar se naučiš iz knjig, to je stvar socialnih možganov, ki se organizirajo skozi izkušnje. Če so bile izkušnje odnosov v zgodnjem obdobju, ko se je oblikovalo moje funkcioniranje v bodočih odnosih, s skrbniki (predvsem z mamo, pa tudi z očetom) kakovostne, potem so se moji možgani organizirali tako, da to danes počnem nezavedno, se niti ne trudim, ampak mi enostavno gre. Če pa odnosi niso bili kakovostni, se zgodi to, kar sem že tolikokrat slišal na terapijah: »Želim biti v dobrih odnosih s svojo ženo in otroci, želim jim dati, kar želijo od mene, vendar preprosto ne vem, kako to storiti. Moj sistem tega znanja nima. Pomagaj mojemu sistemu, da se tega nauči.« Tako se otrok s prvimi izkušnjami organizira, da kasneje v življenju lahko ali pa ne more enostavno ustvarjali odnosov z drugimi ljudmi v svojem življenju.
Druga tema je čustvena. Čustva so avtomatski programi, vzorci delovanja s svetom, ki so vgrajeni v nas, v našo nevrofiziologijo. Problem je, ko čustva niso dokončana. Naše vzgojne metode temeljimo na tem, da od otroka zahtevamo potlačenje čustev. Pravimo, da določenih vedenj ne dovolimo, a to ni nič drugega kot obdelava in izražanje čustev. Po eni etimologiji so čustva energija v gibanju in energija ne more izginiti, vedno nekje ostane. In potem pri 20., 30., 40., 50. letih tista čustva, ki so se zataknila v 1., 2., 3. letu, nenadoma eksplodirajo kot mine, ko mi nekdo naredi nekaj, ki so mi naredili moji starši, jaz pa sem to potlačil in kasneje se to kaže kot nezrelo vedenje ali pretirano izražanje čustev. To nam otežuje življenje in nas dela manj zaželene v družbi. V bistvu gre najpogosteje za to, da smo staro temo nepopolno obudili. Specifičnost Integralne telesne psihoterapije, za razliko od nekaterih drugih terapevtskih smeri, je, da veliko delamo s čustvi in z izražanjem čustev ter omogočimo lažji zaključek čustvenih procesov, če so se v nas že zdavnaj zataknili. Ta ne samo da komplicirajo naše trenutne odnose, ampak so pogosto izvor nekaterih psihosomatskih bolezni ter težav v fizičnem in ne le v duševnem zdravju. Tako kot z zobno higieno uničimo karies, tudi tu dosežemo higieno celotnega organizma in našega sistema, kjer iz sebe očistimo tisto, kar je potlačeno globoko v nas. Nekdo lahko reče, zakaj tega ne počnemo sami doma, zakaj rabim terapevta? Gre za to, da je naš sistem organiziran tako, da z obrambnimi mehanizmi naš zavestni ego varuje pred tistimi čustvi, ki so premočna, preboleča. Telo ustvarja blokade, da prepreči pretok čustev in zato potrebujemo tretjo osebo, ki nam pomaga, da delamo na otopitvi teh obrambnih mehanizmov, da lahko čustva tečejo skozi nas. Včasih je večletni proces, da pridemo do točke, ko se dotaknemo svoje globoke žalosti, jeze ali strahov in nato predelamo ta čustva, tako da gredo skozi nas in se počutimo veliko bolje, razbremenjeno, pretočno.
Tretja tema je psihološka – sebe imam, sebe nimam. Ena izmed pomembnih Jungovih ugotovitev je, da so vsi človeški problemi problemi ega, ki ni dovolj povezan s Selfom. Self je tisto, kar v psihologiji imenujemo jaz, tisto avtentično, kar smo v sebi. Ego je psihološki aparat, s katerim funkcioniramo in komuniciramo s svetom. Zgodnji razvoj je obdobje, ko se ustvari povezava med egom in Selfom (Jazom). To pomeni, da odraščam z močnim občutkom sebe in vednostjo, da sem. Veliko ljudi pa tega občutka nima. Na zunaj lahko človek deluje odlično, ampak v sebi je prazen. Zaradi tega je ljudem težko in si natikajo tako imenovane maske, da bi bolje funkcionirali s svetom. Naredijo masko, v katero verjamejo in s katero prepričujejo druge, da so to oni, toda maska je krhka in jo je zlahka ogroziti – ko temu človeku nekdo reče, da to ni on ali da ni dober učitelj, dober nogometaš, dobra mama … se njegov občutek, ki temelji na lastni maski, začne rušiti in zapade v krizo identitete, ker je v sebi preprosto prazen. Zgodnji razvoj bi moral dati tisto osnovo, tisti močan občutek samega sebe, toda vzgojne metode, ki so še danes prevladujoče, so žal to temo absolutno spregledale. Ne zavedajo se, da obstaja neka avtentična dimenzija otroka, ki jo je treba podpirati, afirmirati. In nato ta otrok pride na terapijo pri 30., 40. letih in prvič izreče: »Pojma nimam, kdo sem – sem znan zdravnik, odvetnik, imam odlično masko, ampak ne čutim, da sem v sebi, prazen sem.« Terapevti v praksi vidimo, kako pomembna je ta tema za ljudi, a hkrati tako neznana v družbi.
Za konec bi rekel, da je običajno, da dojemamo, da so težave, ki jih imamo v življenju, zunaj nas, toda realnost je, da je resnična težava v naši percepciji in naši reakciji na resničnost, ki je takšna, kot je. Potreba ljudi po spremembi zunanje realnosti je razumljiva, a veliko večji potencial je v tem, da svoje doživljanje in reakcijo na zunanjo realnost spremenimo v največji možni meri s poglobljenim delom na sebi.