Albert Watson je že od rojstva slep na eno oko, a to ga niti približno ni ustavilo, da bi stremel h karieri v vizualnih umetnostih. Po študiju grafičnega oblikovanja in filma je v Los Angelesu začel s fotografiranjem in kmalu so se njegova dela začela pojavljati na naslovnicah svetovnih revij. Tekom kariere je v objektiv ujel neštete zvezdnike, manekenke in poslovneže, za inspiracijo pa so mu služile tudi krajine in vsakdanji predmeti. Z enim najvplivnejših fotografov vseh časov smo se pogovarjali o njegovem življenju in največjih vrhuncih v njegovem obsežnem opusu.
Od kdaj vas zanima fotografija? Kako se je vse začelo?
Na Škotskem, kjer sem se rodil, sem študiral grafično oblikovanje, nato pa sem v sklopu izbirnega predmeta v roke dobil fotoaparat. V trenutku sem se zaljubil v fotografijo in ugotovil, da to želim početi v življenju. Vseeno sem nadaljeval s študijem filma v Londonu, ki je močno vplival na moje delo. Že od samega začetka sem sam razvijal fotografije, saj me je izjemno fasciniralo dejstvo, da daš kos papirja v tekočino in prikaže se podoba. To je zame magični proces.
Kateri je bil prvi fotoaparat, ki ste ga uporabljali?
V naši družini je bil primitiven škatlasti fotoaparat iz 20. let prejšnjega stoletja in še se spominjam, ko sem ga prvič uporabil. Prav tako še vedno hranim nekaj fotografij, ki sem jih naredil z njim. Toda pripadal je mojemu očetu, lastni fotoaparat sem dobil šele za 21. rojstni dan, ko me je z njim presenetila žena.
Kako se spominjate svojega prvega pomembnejšega fotografiranja z Alfredom Hitchcockom leta 1973?
To je bilo eno od mojih prvih portretnih fotografiranj in bilo je fantastično doživetje. Hitchcock je bil čudovit, začutil je, da sem živčen in me je pomiril, po snemanju pa sva skupaj spila čaj in klepetala o filmu. To mi je vlilo samozavest v prihodnost, zato imam zelo lepe spomine nanj.
Čigava zamisel je bila, da Hitchcock pozira z gosko v roki?
Originalno naročilo za fotografije je prišlo z revije Harper’s Bazaar in ideja za zgodbo je bila, da Hitchcock, ki je bil gurmanski kuhar, za božično izdajo poda svoj recept za gosko. Naročnik je sicer želel predstaviti pripravljeno gosko na pladnju, toda zdelo se mi je bolj zanimivo, če bi Hitchcock v roki držal nekuhano gosko z božičnimi dekoracijami okoli vratu, za kar sem uspel prepričati tudi odgovorne.
Kakšna je zgodba za sedaj ikonično fotografijo Steva Jobsa?
Fotografiral sem veliko pomembnih poslovnežev, kot na primer Warrena Buffeta in Billa Gatesa, toda Steve je bil daleč najbolj karizmatičen; snemanje je bilo bolj podobno fotografiranju filmske zvezde ranga kot je Clint Eastwood. Toda nisem si mislil, da bo fotografija postala tako ikonična, toda Apple je to omogočil, s tem ko jo je uporabil za napoved njegove smrti in potem so jo seveda uporabili tudi na naslovnici njegove biografije. V trenutku ustvarjanja fotografije se torej tega ne zavedaš, toda hkrati vedno iščeš ikonsko fotografijo.
Vaše najbolj znano delo je najbrž serija aktov Kate Moss, ki ste jo fotografirali leta 1993 v Marakešu. Ste si kdaj zamislili, da bo postala takšen fenomen in da bo vaša fotografija tako nepozabna?
Priznam, da ne, toda takrat je bila še zelo mlada … a bila je zelo prizadevna. Delala sva ves dan in do konca ni omenila, da je bil to njen 18. rojstni dan. Na to fotografiranje nisem gledal kot posebno, zato je bilo kar presenetljivo, ko sem izvedel, da so enega izmed posnetkov na dražbi prodali za skoraj sto tisoč evrov.
Zdi se, da imate sposobnost, da osebe, ki jih fotografirate, razkrijejo svojo pravo plat. Kako to dosežete? Ali raziskujete subjekte, preden jih fotografirate?
Fotografovo najboljše orožje je njegova osebnost. Zelo rad spoznavam nove ljudi in z njimi poklepetam, preden začnem fotografirati. To jih sprosti, jaz pa dobim vtis o njihovem karakterju, kar mi pomaga pri delu. Bistveno je tudi, da je fotograf organiziran, učinkovit, in hiter. Pri fotografiranju znanih osebnosti se je potrebno pripraviti. Vedno se podrobno pozanimam, kaj jim je všeč, npr. ugotovil sem, da ima Al Pacino rad poseben espresso, postrežen z rezino limonine lupinice. Ko je prišel na snemanje, sem mu ga ponudil in bil je navdušen, da sem si vzel čas in naredil to majhno gesto. To je omogočilo odlično sodelovanje.
Obstaja kdo, ki ga še niste fotografirali, vendar bi ga radi?
Pravzaprav me zanimajo vsi. Pred nekaj leti sem naredil projekt na zahodni obali Afrike in bilo je čudovito fotografirati domačine. Lahko bi rekli, da bi rad fotografiral ljudi po vsem svetu.
Kakšno moč ima fotografija?
Njena največja moč je način, kako komunicira. Včasih se nekaj lahko zdi zelo direktno, a nenadoma, če je fotografija dobra, lahko prisili ljudi, da na stvar pogledajo z drugimi očmi, s čimer lahko spremeni njihovo dojemanje. Zato je danes fotografija tako priljubljena, saj je odličen komunikator.
Kakšen je vaš nasvet za bodočega fotografa?
Nič drugega kot očitno – če nekoga fotografija resnično zanima, mora fotografirati vsak dan. Kamorkoli gre, naj ima s seboj fotoaparat in dela posnetke raznolikih stvari, potem pa analizira material. Pri tem naj si dela opombe in naj bo kritičen do svojega dela. Človek se lahko izboljša samo, če vadi vsak dan.
Tekom let ste fotografirali različne žanre, od mode, aktov, tihožitja, krajin do zvezdnikov, prav tako pa ste režisirali reklame in pripravljali posterje za filme. S čim se trenutno ukvarjate?
Sem zelo, zelo zaposlen. Galerijski in muzejski dogodki so zelo uspešni. Za mano stoji odlična ekipa, ki mi neznansko pomaga. Lansiral sem dve novi knjigi in fotografiram ves čas, prav tako pa usmerjam veliko televizijskih reklam. A moja prva ljubezen bo vedno fotografija. Ko se znajdem za fotoaparatom, čas izgine in vstopim v stanje evforije.