Valerij Gergijev je eden najpomembnejših dirigentov današnjega časa, mednarodna senzacija, katere koncerti so tako v domači Rusiji kot v tujini vedno razprodani. Veliki maestro, ki je nastopal v številnih svetovno znanih opernih hišah in sodeloval z orkestri najboljšega kova, je tudi v lanskem letu z enim najstarejših glasbenih ansamblov v Rusiji, orkestrom Marijinega gledališča, oplemenitil glasbeni Festival Ljubljana.
V Sloveniji ste z Marijinim gledališčem iz Sankt Peterburga prvič nastopili ob projektu Evropski mesec kulture leta 1997, od leta 2003 pa ste redni gost Festivala Ljubljana. Kakšne spomine imate na Slovenijo?
Vesel sem, da sem v Sloveniji, v prelepi Ljubljani. Imam veliko čudovitih spominov, ne samo na obisk prestolnice, ampak na krasno naravo. Z ansamblom Marijinega gledališča smo prvič gostovali v Sloveniji že daljnega leta 1997, s koncertno izvedbo opere Jevgenij Onjegin Petra Iljiča Čajkovskega. Sledilo je skoraj vsakoletno gostovanje na Festivalu Ljubljana in v veliko veselje mi je, da sem ponovno tu z mnogo novimi pevci in glasbeniki ter da nadaljujem z Nibelungovim prstanom.
Pod vašo taktirko je bila v Sloveniji prvič v celoti izvedena legendarna tetralogija Nibelungov prstan skladatelja Richarda Wagnerja, s čimer ste postavil pomemben mejnik v slovenski glasbeni kulturi. Kako se spominjate teh monumentalnih glasbenih dram?
Ob 200. obletnici rojstva nemškega opernega revolucionarja Wagnerja smo z Marijinim orkestrom na Festivalu Ljubljana premierno uprizorili prva dva dela cikla, Rensko zlato in Valkira, letos pa smo z drugima dvema deloma, Siegfried in Somrak bogov, sklenili zgodbo Wagnerje tetralogije. Ponosen sem, da sem ob boku uzbekistanskega pianista Behzoda Abduraimova slavnostno sklenil 65. Festival Ljubljana, enega najstarejših in najpomembnejših festivalov v Sloveniji kot širši regiji.
Leta 1996 ste postali direktor Marijinega gledališča, orkestra, opere in baleta, ki po vaši zaslugi danes velja za eno najpomembnejših glasbenih gledališč in je bilo leta 2008 uvrščeno med dvajset najboljših ansamblov na svetu. Kakšne načrte imate zanj?
Nedavno smo odprli novo operno hišo in tako ima Marijino gledališče sedaj že tri prizorišča v Sankt Peterburgu, v katerih bodo orkester, zbor, opera in balet delovali izmenično. Na isti dan lahko izvedemo kar tri opere, saj zaposlujemo dovolj pevcev, plesalcev in glasbenikov. Prizorišča v Sankt Peterburgu dopolnjuje nova ambiciozna operna hiša v Vladivostoku, ki je oddaljena skoraj 9.000 kilometrov. Gre za novo poglavje v zgodbi mojega življenja. Čeprav sem bil zelo zaposlen z drugimi obveznostmi, sem se odločil za ta projekt, saj je šlo za odlično priložnost, da pomagamo regiji. Tam sem se pridružil festivalu Pacific Music Festival, ki predstavlja najboljše korejske, japonske, kitajske, ruske ter tudi ameriške in avstralske glasbenike.
Z Marijinim gledališčem se nenehno odpravljate na turneje, do sedaj ste obiskali več kot trideset držav in tudi najbolj oddaljene kraje na svetu. Zakaj je tako?
Menim, da so ravno turneje in gostovanja v tujini najboljši način, da ohranjamo umetnost živo. Obstaja cel svet klasične glasbe, a včasih pozabljamo, da njena distribucija ni tako enostavna. Ena stvar je iti na internet, toda popolnoma druga, ko slišiš glasbo v živo v dvorani z odlično akustiko. Predstave v živo, na katerih javnost sliši in hkrati vidi umetnika, so še vedno najmočnejši način za razvoj občinstva klasične glasbe. In ker po mojem mnenju glasba nima mej, poleg svetovnih prestolnic gostujemo tudi v manjših krajih. Po tem, ko sem dirigiral vsem največjim orkestrom na petih kontinentih sveta, me motivirajo novi projekti. Nedavno smo bili v Čilu, na samem jugu Južne Amerike in bilo je zanimivo doživetje. Mi smo bili zelo zadovoljni in tudi publika nas je lepo sprejela.
Zelo pogosto sodelujete tudi na raznovrstnih glasbenih festivalih. Kako zmorete tako briljantno usklajevati tako natrpan urnik?
Če delaš 29 let kot umetniški vodja, imaš prakso in zmoreš obiskati pet ali šest festivalov v desetih dneh. Več festivalov mi celo olajšuje življenje. Na nekem mestu ostanem dlje časa in se osredotočim na program. Ob tem rad sodelujem z drugimi, da skupaj pridemo do najboljše odločitve. Všeč so mi tako majhni festivali, kot je na primer Mikkeli Festival, kot tudi veliki, med katerimi mi je najbolj pri srcu vsakoletni sanktpetersburški festival Stars of the White Nights.
Kaj je za vas tako posebnega pri tem svetovno znanem festivalu?
V Sankt Peterburgu je magično, skrivnostno vzdušje, ponoči nikoli ni popolne teme, zato smo festivalu podali takšno ime, ko smo z njim pričeli leta 1993. Od takrat je postal izjemno priznan, mi pa smo srečni, da lahko predstavljamo opero in balet na tako visoki ravni. Na festivalu rad pokažem nove produkcije, letos smo imeli tri ali štiri nove predstave in fantastično zasedbo.
Znani ste po odkrivanju mladih glasbenih talentov in vašem poslanstvu prenašanja klasične glasbe na občinstva po vsem svetu. Kaj nam lahko poveste o tem?
Menim, da moramo občinstva izpostavljati najboljšim klasičnim glasbenikom na svetu, in to brez plačila in pri rosnih letih. To je moj pomemben projekt že dolgo časa. Pred približno petnajstimi leti smo z Marijinim orkestrom začeli hoditi na univerze in prirejati brezplačne koncerte s polnimi orkestri, z zbori in z zvezdami kalibra kot so Netrebko, Borodina, Nikitin, Abdrazakov. To je obrodilo sadove, saj odkrivamo vedno nove glasbene talente, ki si jih trudim redno vključevati v moje programe. Kdaj celo dvanajst let stare otroke, ki so edinstveno nadarjeni. V sklopu Marijinega gledališča imamo akademijo mladih, kjer gre za pomemben proces učenja in mentoriranja s strani uspešnih umetnikov.
Za konec nam zaupajte, kakšen je za vas pomen glasbe.
Težko je reči, saj obstajajo razlike v načinu, kako ljudje sprejemajo glasbo. Nekaterim ni tako pomembna, medtem ko drugim predstavlja ključni del življenja in lahko rečemo, da brez nje ne morejo živeti. Za njih je tako nujna kot voda in kruh. Do takšnih pravih ljubiteljev gojim veliko spoštovanje in jih z veseljem opazujem v opernih hišah po vsem svetu. Ne pretvarjajo se, da so veliki skladatelji ali dirigenti, samo pridejo, poslušajo in uživajo.