Giuseppe Cipriani
Cipriani je sinonim za verigo najboljših svetovnih restavracij. Giuseppe Cipriani, 53-letni strokovnjak za gostinstvo, je nasledil multimilijonsko svetovno podjetje, ki je bilo ustanovljeno leta 1931, ko je njegov dedek, prav tako Giuseppe, odprl Harry’s Bar v Benetkah. Dedek je lansiral koktajl bellini, njegov bar pa je postal zbirališče svetovne smetane, kamor je zahajal tudi pisatelj Ernest Hemingway. A Ciprianijev oče je spoznal, da je glavni gostinski posel v Ameriki, zato je leta 1985 odprl restavracijo v New Yorku. Z najboljšimi kuharji in enostavno mediteransko kulinariko so osvojili tamkajšnji trg, danes pa njihove slovite restavracije domujejo tudi v Monaku, Abu Dabiju, Mehiki, na Ibizi, od nedavnega pa tudi v Las Vegasu.
Veliko je bilo že povedanega in napisanega o vas, vaši družini in dolgi zgodbi uspeha. Nam zaupate kakšno zanimivost o vaši družini, o kateri se še ni pisalo?
Morda bi kot kaj takega klasificiral novico o povsem novem predstavniku pete generacije naše družine, poimenovanem po naši prvi restavraciji v Benetkah.
Je za uspeh imena Cipriani posebej zaslužen kakšen določen razlog?
Ne verjamem, da lahko naše dosežke pripišemo zgolj enemu glavnemu razlogu. Naša zgodba je sestavljena iz mnogokaterih elementov, prepričan pa sem, da tu prednjačita trdo delo in strast štirih zaporednih generacij. Ponosni smo tudi na naš nevsiljujoč stil, kjer preproste okuse postrežemo z ljubeznijo, v pozitivni in sproščujoči atmosferi. Seveda ne gre brez določene mere sreče.
Se v širokem naboru jedi morda skriva kakšna, ki vam je še posebej ljuba?
Seznam je res obsežen in popolna jed je zame vedno odvisna od razpoloženja in situacije. Včasih sem pri volji za klasično beneško jed, kot je seppie al nero, drugič mi tekne najbolj preprosta, vendar fantastična, norveška rakovica s kančkom olivnega olja. Povem pa vam, da me popolno skuhane testenine pasta al pomodoro vedno spravijo v dobro voljo.
Z vašimi restavracijami ste prisotni v mnogih krajih sveta. Kako izbirate lokacije?
Po navadi želimo naše restavracije pripeljati v mesta, ki so nam pri srcu, saj smo potem primorani tam preživeti precej časa. Ena izmed mojih priljubljenih lokacij je zagotovo Ibiza, saj je tam prisotna izredno preprosta in ublažena svoboda. Zaradi čudovite atmosfere na otoku in naravnih lepot tam ostanem kar se da dolgo. Punta del Este v Urugvaju je še ena taka destinacija.
Kaj je tako posebnega pri Ciprianiju, da vsi želijo v vaše restavracije?
Mi ne želimo biti posebni. Želimo ponuditi hrano, ki predstavlja našo kulturo v najboljšem pomenu besede. To so klasične jedi iz Harry’s Bara v Benetkah, kot je naš karpačo, ki ga je iznašla naša babica, ali mogoče pomladna rižota, pečeni tagliolini ali katera od drugih klasičnih posebnosti, ki jih najdete v vsaki gostilnici v Italiji.
Kakšne so prednosti prevzema družinskega posla?
To, da vam ni treba raziskovati in iskati inspiracije v širnem svetu. Rasteš z družino in prevzemaš znanje dan za dnem.
Kaj vas navdihuje, ko izbirate nove jedi za vaše nove restavracije?
V različnih restavracijah nudimo izbor naših klasičnih jedi, kot tudi nekaj novih kreacij, ki smo jih posebej razvili za določene lokacije. Naši chefi se ne kažejo po televizijskih ekranih, marveč marljivo delajo kot ekipa, razvijajo nove okuse, vendar hkrati ohranjajo našo venetsko dušo.
Med gosti Ciprianija so številne svetovno znane osebe, koga bi lahko izpostavili?
V Ciprianijeve restavracije po svetu res prihaja veliko svetovno znanih oseb, ki so sčasoma postali naši prijatelji. Pred desetletji sta bila to na primer Charlie Chaplin in Ernest Hemingway, danes pa nas pogosto obiskujeta Sean Combs - Diddy in Woody Allen. Sam sem postal velik prijatelj z Madonno, ki je v osemdesetih prišla s koncerta in prosila za vedro ledene vode, da si je ohladila zatečena stopala. Ponosni smo, da je v Abu Dabiju naš odličen gost in prijatelj njegovo veličanstvo Princ Mohammed bin Zayed Al Nahyan.
Videli smo vas tudi v dirkaški opravi. Kaj nam lahko poveste o tem?
Ljubezen do hitrosti in hitrih avtomobilov se ne znebi noben pravi Italijan. Enako je z mano. Vedno sem si želel postati dirkač Formule 1, a profesionalnost v našem poslu mi tega ni dovoljevala, vseeno pa izkoristim vsak prosti termin, da nastopim na kakšni dirki Formule V8.
Bi za konec še kaj dodali?
Popijva en bellini.
Matjaž Tomlje
Comments