Prav za vsako tradicionalno vrsto sira se skriva zanimiva zgodba, saj so ti nastali v skladu s svojim okoljem, definirali pa so jih tudi družbeni in kulturni konteksti. Vsi pa imajo skupno zgodovino, ki se je pričela z odkritjem sirarstva in se nadaljuje še danes.
Starodavni zapisi pričajo, da sirarstvo sega več kot pet tisoč let v zgodovino, a nihče zares ne ve, kje točno je nastal prvi sir. Legenda pravi, da je arabski trgovec sir odkril po naključju, ko je svoje mleko na dnevnem potovanju čez puščavo shranil v mošnjo, narejeno iz ovčjega želodca. Njegovo sirilo je skupaj s toploto sonca povzročilo, da se je mleko ločilo na skuto in sirotko. In tako naj bi trgovec tisto noč odkril, da je sirotka zadovoljila njegovo žejo, sir pa njegovo lakoto.
Kljub temu da je izvor sira zavit v tančico skrivnosti, vemo, da je v času Rimskega imperija sirarstvo postalo razširjena, razvita in pomembna dejavnost. V času Julija Cezarja je tako obstajalo na stotine različnih vrst sira, ki so ga proizvajali tako v mogočnem imperiju kot tudi drugod, od koder so jih izvažali, da bi zadovoljili petične okuse družbene elite.
Toda v svoji zgodnji zgodovini sir nikoli ni bil svetovni fenomen. Namreč ko je sirarstvo cvetelo v Evropi in na Bližnjem vzhodu, je bilo skorajda neznano v orientalskih kulturah, predkolumbovski Ameriki in podsaharski Afriki, dokler ga tam niso uvedli evropski priseljenci.
V pettisočletni zgodovini se je razvila bogata kultura uživanja sira, kajti ta gastronomska delikatesa ni samo del kulinarike, temveč tudi del kulture. To je najbolj očitno v evropskih državah, predvsem v Franciji, na Nizozemskem, v Italiji in Nemčiji, katere so tudi največje in najpomembnejše pridelovalke sira. Tu sir ne uživajo samo kot dodatek k jedi, temveč kot samostojno kulinarično poslastico, ob kateri poteka družabni obred, skrbno pripravljena sirna plošča namreč ustvari ozračje za sproščene pogovore in srečanje s prijatelji. V Franciji na primer tako obožujejo sir, da imajo celo pregovor »dober obrok brez sira je kot lepa ženska s samo enim očesom«. Francozi uživajo tradicionalno sir namesto sladice, saj ne pomaga samo pri prebavi, temveč da možnost, da poizkusite odlične lokalne sire in popijete kozarec vina. Tudi Nizozemci so zelo znani po svojih sirih, verjetno celo bolj kot po katerikoli drugi hrani. Medtem pa študije razkrivajo, da največ sira konzumirajo Grki, katerih famozna feta poleg oliv, paradižnikov in hrustljavega listnatega testa v državi predstavlja eno od štirih skupin živil.
Sirna plošča je tudi pri nas odlična izbira za vsako priložnost, saj priprava ni zahtevna, a zaradi estetskega efekta lahko že na prvi pogled navduši še tako zahtevnega gosta. Morda se sprva zdi stvaritev dodelane sirne plošče zastrašujoča naloga, toda z nekaj nasveti, predstavljenimi v naslednjih vrsticah, boste brez dvoma pred prijatelji izpadli kot pravi kulinarični strokovnjak.
Prvi nasvet je, da ne pretiravate z izbiro in s količino. Dovolj je, če postrežete štiri oziroma pet vrst različnih sirov, saj lahko drugače pride do poplave okusov. Sire lahko izberete glede na več različnih kategorij, izmed katerih je najbolj pogosta izbira glede na teksturo: če ponudite mehak (kamamber), poltrdi (gavda) in trdi sir (parmezan), bo plošča lepo uravnotežena. Odločite se lahko tudi glede na način zorenja (burrata, gorgonzola, trapist), vrsto mleka (rókfor, čedar, gavda) ali geografsko poreklo (brie, comté, vacherin), kar bo zagotovilo raznovrstne okuse.
Sirna plošča pa ne bo popolna brez spremljave sladkih in slanih dodatkov ter seveda kruha. Kot pri siru je najbolje izbrati različne teksture, toda bageta in krekerji naj bodo brez semen in dodanih okusov, saj lahko ti prevladajo nad sirom. Ob njem lahko postrežete tudi med, marmelado, čokolado s solnim cvetom, sezonsko in suho sadje ter pršut, razne salame, oreščke in olive. Kombinacij je nešteto, za popolno ujemanje s sirom in z vinom pa se je dobro pogovoriti s strokovnjakom v trgovini s siri, ki vam bo lahko najbolje svetoval.
Ker jemo tudi z očmi, je izrednega pomena aranžiranje sirne plošče. Najprej je treba izbrati dovolj veliko desko, zaradi estetskega vidika priporočamo ročno izdelano leseno. Sire je nato pametno razporediti v vrstnem redu, v katerem jih je treba okusiti: od najbolj svežih in blagih do najbolj staranih in intenzivnih.
Pravi ljubitelj sira si bo zagotovil tudi pravilen nož za vsak sir, v kuhinji pa ne sme manjkati vsaj klasični nož, strgalo in nož za mehki sir.
Najbolj pomembno od vsega pa je, da sire vzamete iz hladilnika vsaj eno uro pred serviranjem, ker le na sobni temperaturi te specialitete razvijejo svoje okuse in vonjave.
